Sem Urška. In vem, kako je, ko gledaš v nalogo in ne veš, kje sploh začeti.
Ker sem bila tam tudi sama. In ker vem, da je med “ne razumem” in “zmorem” pogosto samo to, da ti nekdo pokaže vsak korak.
V osnovni šoli mi je matematika nekako šla. Potem je prišla srednja šola in sem se izgubila. Na kraj pameti mi ni padlo, da bi sedela za knjigami in se učila, pri pouku sem veliko manjkala in večino dni presanjala. Ocene so padale, iz kemije sem imela celo popravni izpit.
Najhujši del ni bila slaba ocena. Najhujši del je bil občutek, da sem neumna. Da vsi ostali razumejo, samo jaz ne. Da je z mano nekaj narobe.
Ko sem prišla na faks, sem mogla nadoknaditi cel kup osnov, ki jih profesorji niso več razlagali. Rešile so me knjige, v katerih so bile rešene naloge. Ni jih bilo veliko, vse naloge niso bile rešene, ampak tiste, ki so bile, so mi prvič pokazale, kako izgleda pot od začetka do konca. Brez preskočenih korakov. Brez “saj to bi že mogla vedeti.”
Zato sem napisala te knjige. Ker vem, kako je.
Že več kot 25 let delam z učenci. Vem, kje se zatikajo, katere naloge se pojavljajo na testih in kateri koraki se v šoli preskočijo. Napisala sem knjige z rešenimi nalogami iz matematike in fizike za učence od 6. razreda do konca gimnazije.
Vsak dan sedem za mizo in pišem. Nimam vikendov, praznikov in dni ko “mi ni do tega.” Delam po 60 ur na teden, ker verjamem v eno samo stvar: delo prinese rezultate. Ne talent, ne sreča, ne naključja. Delo.
Ljudje me sprašujejo, kako mi je uspelo napisati toliko knjig. Odgovor je preprost: sedla sem in pisala.
Nihče se ni rodil z genom za ulomke. Bližnjic ni. Je pa razlika med “ne razumem, ker sem neumen” in “ne razumem, ker mi nihče ni pokazal kako.” Prva ni resnična. Druga se da popraviti.
Sicer pa: imam rada živali, sem veganka, in ko ne delam, najverjetneje berem ali se izobražujem. Sem zelo introvertirana, ne hodim na zabave, redko se družim.
